Na nedeljskem letnem koncertu (26. nov.) v veliki alias Kozinovi dvorani ljubljanske SF smo v okviru kar najbolj tradicionalnega pihalnega orkestra Kulturnega društva GodbeLjubljanskih veteranov slišali in videli kar štiri njihove aktualne zasedbe. Poleg tradicionalnega pihalno-trobilno-tolkalnega ansambla (na začetku in na koncu koncerta) smo slišali in videli še Ambasadorje GLV, Kvartet klarinetov GLV in Jazzovski tentet GLV (tj. 10 izvajalcev). Med godbo samo pa se je vse od začetka pa do konca pel še dodatni programski naboj. Ta je bila na začetku poudarjen še z vodo in koračnicami in s kar tremi skladbami, posvečen nestorju in doajenu slovenskih godb Vinku Štruclu (1933-2006 ob 90-letnici njegovega rojstva) s koračnicami Ljubljanski veterani, Po Savci po Dravci in Po jezeru bliz’ Triglava; pri čemer je prva med njimi nasploh zadnje Štruclovo avtorsko delo, posvečeno GLV in njihova neuradna himna pa še trije (od 11) stavki znamenite Händlove Glasbe na vodi HWV 348 (Hornpipe, Air in Allegro iz l. 1717 in v priredbi Američana Johnnieja Vinsona). Konec prvega dela tega godbenega večera pa je bila na sporedu še ena programska glasba, Aquiarius (= Vodnar) avstrijskega skladatelja in v naših godbenih vrstah kar starega znanca takih odrov Avstrijca Franza P. Cibulke. V tej izvedbi sta se pridružila poleg (prisotne) elektronike še bralca spremnega besedila, pojasnjevalca tega »vodnega finala« Mija Kregar (Opominjevalka) in Marjan Bunič (Vodnar); slednji je tudi ob spretnem dirigentu Jožetu Kregarju suvereno vodil tale koncert GLV. Navkljub kakšni tehnični pomanjkljivosti, ki se pač zgodi pa je dirigent znal in zmogel ves čas usmerjati relativno zahtevne notne zapise med izvajalce in v (do)končne podobe njihove muzike. Pri tem lahko že zdaj opozorim na izdiferencirane agogične in dinamične posege, ki so prav zato obrodili ne le običajne, ampak včasih tudi prav posrečene izvedbe. Četudi njihove nastope spremljam že dlje časa (vse od njihovega začetka delovanja, 2005 →; doslej so jih poleg zadnjega dirigenta in umetniškega vodje J. Kregarja vodili še: Jože Hriberšek-ust. dirigent, nenadkriljivi in nepozabni Alojz Zupan Vuj, Tomaž Grinatl, Jurij Cizej in Viktor Kresnik), moram zapisati, da take programske smiselne železne niti in celotnega loka tovrstnih koncertov, že dolgo nisem slišal. Bilo je za vsakega nekaj, za godbenike in za poslušalstvo, od koračnic do povsem resne, umetniške, artistične glasbe; od preteklosti, prek sedanjosti do skorajšnje prihodnosti. Pa saj še nismo na koncu, komaj na njenem prvem delu.
Drugi del tega koncerta pa se je iz vode preusmeril v slogan »korakamo naprej.« To je po eni strani aktualiziralo naše letošnje zunaj glasbene dogodke in s tem preusmerilo vso lepoto vode (naših jezer in rek) prek vseh krutostui v aktualno in svetlo prihodnost. V novem in nenavadnem sestavu 11 glasbenikov, inštrumentalistov, samih 80- in več letnikov tega ansambla (Ambasadorji GLV) smo slišali Gasilsko himno Edvarda Roessnerja in v priredbah Ivana Krpača, st. ter Jožeta Kregarja. Nato pa je nastopil še inštrumentalni ansambel, Kvartet klarinetov GLV, pravzaprav najstarejši ansambel, sekcija GLV in tudi daleč najbolj kvaliteten. Zdaj so v njem igrali klarinetisti Slavko Goričar, Milan Pavliha, Janez Mramor in Matevž Mercina. Slednji so zaigrali (7) Koroških pesmi donedavna Franca Korbarja (1938-2022), nazadnje tudi še člana Godbe GLV. Naslednji sestav – Jazz tentet GLV pod vodstvom Mihe Jazbinška – Jazzbyja (igral je bendžo in pel) pa že kot ime pove, sestavlja deset glasbenikov in je skrajno jazzovsko in dixieland obarvan. Taka je bila tudi skladba Jazzby avtorjev Joeja Oliverja, Louisa Armstronga, Walterja Melroseja in Paula Seversona. In končno v finalu spet nazaj h koračnicam. Kajti godbeno »korakanje naprej« se je od uvodne vode in prek gasilcev spet vrnilo v te stare in nove, aktualne in najbolj značilne tovrstne skladbe za zasedbo pihalnega orkester: od češke Florentinske (vojaške) koračnice, prek dveh najbolj popularnih del za tale čas in naš širši geografski prostor valčka Na lepi modri Donavi Johanna Straussa, ml. (v prir. Nizozemca Arieja den Arenda) in Radetzky koračnice Johanna Straussa, st. (v prir. Dunajčana Hansa Klimenta) pa do našega in najbolj popularnega tovrstnega skladatelja Bojana Adamiča. Njegova koračnica Tra-ta-ta (v prir. Vilima Markovića in na besedilo Franeta Milčinskega Ježka, kajti izvajalci in občinstvo pri tej skladbi skupaj pojejo) pa je medtem postala uradna tudi himna slovenskih in zamejskih godb.
Poustvarjalno niansiranje ansambla in dirigenta je bilo glede na relativno interpretativno različnost (valčkov in polk) več kot odlično. Saj so bile v tem pogledu še najbolj zanimive različne tovrstne oblike, ki terjajo zdaj dunajske, zdaj italijansko-češke tovrstne posebnosti. Agogiki in dinamiki v Na lepi modri Donavi je dirigent s pobudami, ansambel pa z odzivnostmi, zadostil v vsej svoji popolnosti. Naj kdo ne misli, da je tovrsten repertoar lahek, kje pa: enim in drugim skladbam naj za popotnico dodam vso akribijo tega posla, teh in takih predstavitev. KD Godba ljubljanskih veteranov pa je tudi z vsemi svojim sekcijami dokazalo, da je lahko še vedno neke vrste vodilni tovrstni interpret. Tudi od programskega koncepta in široke palete njihovih dejavnosti se je kaj naučiti. Težko sestavljiv pa odlično izveden program s kar nekaj rdečimi nitmi pa je dokazal, da so se izvajalci in občinstvo popolnoma zlili v enost.
Franc Križnar