Glasba je ustekleničeni čas. Čas, ki ga lahko pijemo po kapljicah, kdaj pa tudi z večjimi požirki. Pravijo, da ni večje slepote, kot je tista, da ves čas nekako mislimo, da imamo še čas za to in ono V glasbi se večnost razkriva na poseben način. Na poseben in oseben. Glasba so ljudje, ki se v času srečujemo na način, ki je najpopolnejši. Besede, za katere se kdaj zdi, da so v današnjem svetu izgubile ves pomen, so v glasbenih pojmih tako jasne, kot je jasna naša želja po skupnem muziciranju. Polka, valček, marš. Skupaj in z mero. Mero za skupno dolžino, višino, glasnost, predvsem pa pravo mero za našo glasbeno skupnost in za vse, ki jih s svojo glasbo lahko osrečujemo.
Že dvajset let smo skupaj godbeniki, ki z dušo in srcem verjamemo v vrelec mladosti, ki ga imenujemo glasba in ki je tako lepo zaobjet v naslovu ene najljubših skladb, ki jih igramo, tiste godbenega prijatelja Primoža, Večno mladi.
Mnoge godbenike poznam že od prej, že vsaj dvajset let, med njimi so moji prijatelji pa tudi moji profesorji in dolgoletni glasbeni znanci. Nekateri so nas v tem času zapustili. Njih se ob tej priložnosti spominjam s še posebno toplino, ki so nam jo v svojem času dali.
Kar same od sebe se mi ob tokratni priložnosti v misli prikradejo besede iz znane slovenske popevke, ki pravijo: Ko srečava se spet čez dvajset let…
Drage godbenice in godbeniki, dragi prijatelji, hvala za vaš čas, hvala vam za dvajset let, še posebej pa hvala za zadnja leta, ko sem teh nekaj trenutkov na poseben način lahko preživel z vami.
Ob tej priložnosti vam kličem:
Na zdravje, pa še na dvajset let!
Jože Kregar, umetniški vodja – dirigent GLV